Novice

kritike in recenzije

Faults (2014)

Faults (2014)

Filmski kotiček, 25. marec 2015 ― Slovenski naslov: -Država: ZDALeto: 2014Žanri: Drama, TrilerDolžina: 89' ,  Imdb Režija: Riley Stearns Scenarij: Riley StearnsIgrajo: Leland Orser, Mary Elizabeth Winstead, Chris Ellis, Beth Grant, Lance Reddick, Jon Gries Vse kar se lahko programira, se lahko tudi de-programira, oziroma povrne na tovarniške nastavitve. Proces, ki ga vsi dobro poznamo, se je izkazal za zelo uporabnega pri reševanju težav z neubogljivi napravami. Pritisnemo nekaj tipk in softver se vrne v tisto začetno stanje,  ko smo prav lepo sodelovali z našo neubogljivo napravico. Z ljudmi so stvari bolj zapletene. Z nekaterimi  nas vežejo krvne vezi, druge spoznamo, se z njim družimo in jih vzljubimo. A na neki točki lahko pride do sprememb, zaradi katerih se s tistimi, ki nam nekaj pomenijo, več ne razumemo tako dobro. Počasi se eni od drugih oddaljujemo in v nekem trenutku ob kakšnem spominu na lepše čase pomislimo, kako lepo bi bilo, če bi stvari bile takšne, kakršne so bile nekoč. Včasih se stvari popravijo, včasih pa prestopimo tisto nevidno črto, po kateri več ni povratka na staro. Mogoče bi tudi nam v nekaterih primerih prav prišel reset gumb (čeprav možnost tovrstne manipulacije zbuja vrsto pomislekov), s katerim bi lahko trajno izbrisali travme in napačne odločitve. Ansel Roth (Leland Orser) ni človek s posebnimi močmi, ki lahko stori kaj takega, vendar  njegova pomoč lahko pride še kako prav, če poskušamo vzpostaviti stike z družinskim članom, ki se je pridružil psevdoreligioznemu kultu. Za ljudi, ki se pridružijo kultom rečemo, da so jim oprali možgane, jih na nek način programirali za življenje v skladu s pravili kulta. G. Roth je razvil postopek de-programiranja, ki pomaga odstraniti ideje, ki jih v možgane svojih sledilcev vsadijo manipulativni voditelji in jih vrniti v stanje pred "okužbo." O svojih podvigih je napisal knjižno uspešnico in celo vodil lastno televizijsko oddajo. Toda njegov voz je na neki točki krenil navzdol in v trenutku ko ga spoznamo, dosegel najnižji možn

[LITERATURA: tuje] Recenzija romana: Maylis de Kerangal – Bežiščnica na vzhod

Koridor, 25. marec 2015 ― Založba: Cankarjeva založba Leto izdaje: 2014 Prevod: Suzana Koncut »Vendar ne bi znal, ne bi vedel, kaj povedati, saj je pri dvajsetih še vedno devičnik – čeprav je že spal s punco-planetom, ki jo je objemal, on na hrbtu, ona zleknjena na boku z glavo, prislonjeno v vdolbino njegove rame ... Počakati je treba, se kameleonsko zliti z vsemi okrog sebe, postati pozoren, in Aljoša nazadje počepne, potegne glavo med rame, skrči vrat, pritisne oči na kolena, ni me tukaj, ne obstajam – in je tako podoben otročičkom, ki med skrivanjem zatisnejo oči, namesto da bi se skrili, prepričani, da so nevidni, če sami nič ne vidijo.« Aljoša, eden tistih moških, ki si jih kar ne moremo predstavljati s puško v roki, ne da bi ta podoba izpadla nekoliko neskladno, se po državni obveznosti in proti svoji volji znajde na transsibircu, najdaljši železniški povezavi na svetu, ki prečka osem časovnih pasov in združuje dva konca Rusije. Aljošev poskus, s katerim bi prelisičil državo, je namreč propadel: punce, ki bi z njim še pravočasno zanosila, ni našel, zdravniškega opravičila tudi ni iztržil, in tako se obsojen na služenje vojaškega roka poskuša znajti med vrstniki, s katerimi nima prav dosti skupnega. Kmalu spozna, da mu kameleonstvo ne bo prineslo rešitve, saj ostali naborniki še predobro poznajo ta ceneni trik zlitja z okolico, zato mu ne preostane drugega kot pobeg z vlaka. Na eni od vmesnih postaj se namerava preleviti v potnika, ki išče cigarete, in za vedno izginiti daleč stran od narednika Lečova. Igra se pri zadnjem dejanju zaplete in Aljoša mora spet vstopiti na vlak, ki pa je tokrat drugačen, saj je v Krasnojarsku nanj vstopila tudi ženska, ki je že na postaji vzbudila Aljoševo pozornost. Tujka je, Franzozinja in starejša od dvajsetlenega Aljoše, ki nima izkušenj z ženskami, razen s punco-planetom. Ker ne govorita skupnega jezika, se sporazumeta s kretnjami in nekaj bornimi mednarodno znanimi izrazi, ki jih slučajno poznata. Vsak zase si drugega po tihem razlagata s stereot
Sam svoj sovražnik

Sam svoj sovražnik

Pogledi, 25. marec 2015 ― Tisti, ki ste videli film Slikati ali ljubiti (Peindre ou faire l'amour, 2005), približno veste, kaj lahko pričakujete od režiserskega kompleta bratov Larrieu – evokativna prizorišča, libidinalno, z erotiko prežeto atmosfero in par buržoaznih mandeljcev, srednjeletnih salonskih intelektualcev, ki se naselijo tja, kjer jim ni mesto, nekam globoko v osrčje narave, tokrat v objem visokih, s snegom in ledom prekritih švicarskih gora. 
Tirza: pogovoriti se morava o Jörgenu

Tirza: pogovoriti se morava o Jörgenu

Konteksti (Tomaž Bešter), 24. marec 2015 ― Si predstavljate klasično zgodbo o sodobni družini? Ali ne toliko sodobni? Takšni, ki je polna vsakodnevnih težav, otrok z dvakrat posebnimi potrebami, pomanjkanja denarja, prezaposlenih staršev, slabih ocen v šoli, prepirov o tem, kakšne barve naj bo ograja okoli vrta, kakšne pasme psa si omisliti in kdo bo opral avto v soboto dopoldan. Ali takšni, ki je obremenjena s tem, v kateri dvorec bo odletela na kosilo, v katero šolo vpisati otroka, kako kompenzirati pomanjkanje časa za vzgojo razvajenih otrok, kateri dodatki so nujni za novo stanovanje in zakaj prejšnjo zimo niso šli smučat v Francijo. Ali pač takšni, ki si jo sami predstavljate pod pojmom sodobne družine. Takšna zgodba bi zagotovo imela kak dramatičen zaplet, nek dramaturški vrhunec in počasno vračanje v prvotno, vsaj navidezno ravnovesje, ki ga je imela na začetku. Mogoče bi se na koncu kaj spremenilo, mogoče tudi ne. V resnici sploh ni pomembno.V nobenem primeru pa to ne bi bila zgodba, ki jo je o Hofmeesterjevih napisal Arnon Grunberg. Tirza. vir slike: mladinska.com Tirza je kompleksna pripoved o, jasno, sodobni družini. Ta družina sicer sestoji iz mame, očeta, starejše in mlajše hčere. A v resnici sestoji le iz očeta in mlajše hčere. Jörgena in Tirze. Mama je nekaj časa nazaj odšla. V iskanje boljših priložnosti, zamujenih priložnosti, spominov, ki ne bodo razočarali. Starejša hči je prav tako odšla, v aktu uresničenega podaljška kljubovanja očetu, ki si je vzel pravico, da v maniri nekega drugega, nesodobnega časa, lahko odloča o ljubezni in predvsem partnerju namesto nje. Čeprav se slednja vseeno vsake toliko vrača. A v resnici sta bržkone le Jörgen in Tirza. Roman ni enostavno branje. Daleč od tega. Grunberg je kaos, ki je doma pri Hofmeesterhevih skušal prenesti tudi v način pripovedovanja zgodbe. To se skozi tretjeosebno naracijo vedno nekako drži nekoliko proč od poosebljenja pisca s tem, kar se dogaja. In vztrajanje na tej poziciji lahko dojamemo kot neko moralno držo, ki bi nam na nek nači
Alan Ford, heroj za vse sisteme

Alan Ford, heroj za vse sisteme

Pogledi, 24. marec 2015 ― V svojem žurnalističnem opusu sem večkrat poudaril, da preteklost pogosto poišče človeka. Podobno se je zgodilo s strokovnjakom za marketing Lazarjem Džamićem, ki se je moral preseliti v London in se narediti Angleža, da bi zaslišal »klic divjine« ali svoje mladosti v nekdanji državni tvorbi, ki je predstavljala pravi (nad)realni poligon za strip naše mladosti – Alana Forda.
No Otoko [The Brain Man] (2013)

No Otoko [The Brain Man] (2013)

Filmski kotiček, 23. marec 2015 ― Slovenski naslov: -Drugi naslovi: The Brain ManDržava: JaponskaLeto: 2013Žanri: Misterij, Triler Dolžina: 125' , ImdbRežija: Tomoyuki TakimotoScenarij: Izuru Narushima, Katsuhiko ManabeIgrajo: Toma Ikuta, Yasuko Matsuyuki, Yosuke Eguchi, Fumi Nikaido, Rina Ohta, Kensuke Owada  Serija na videz nepovezanih bombnih napadov pretresa neimenovano japonsko mesto. Preiskava, ki jo vodi detektiv Chaya (Yosuke Eguchi) naposled obrodi prve sadove: sled ga pripelje do zapuščenega skladišča, a ravno v trenutku ko se s partnerjem pripravljata vstopiti v stavbo, pride do eksplozije. Detektiv čez nekaj trenutkov vstopi v stavbo in opazi moškega, ki kljub resnim poškodbam mirno zre predse. Nekaj je čudnega na neznancu, ki ga aretirajo in odpeljejo v pripor. Aretiranec in glavni osumljenec je kmalu identificiran; njegovo ime je Ichiro Suzuki (Toma Ikuta), a to je obenem edina konkretna informacija, ki jo preiskovalci izvlečejo iz skrivnostnega mladeniča. Nenavadno je že dejstvo, da osumljenec kljub resnim poškodbam ni čutil bolečine, še bolj pa so nenavadni njegovi odgovori med zaslišanjem. Zaradi  popolne odsotnosti čustev in odgovorov na vprašanja, ki zvenijo približno tako, kot bi jih izgovarjal robot, policija osumljenca odpelje na pregled v lokalno psihiatrično ustanovo.  Mariko Washiya (Yasuko Matsuyuki), zdravnico zadolženo za ocenitev Ichirovega mentalnega stanja, primer tako prevzame, da začne na lastno pest kopati po pacientovi preteklosti in njena vztrajnost kmalu prinese konkretne rezultate, ki policijske domneve postavijo na glavo. Njeni izsledki nedvomno potrdijo, da so osebe, ki stojijo za bombnimi napadi še vedno na prostosti, Ichiro pa je v resnici osamljeni maščevalec, ki je deloval na lastno pest. Japonec Tomoyuki Takimoto je nase opozoril z distopijsko triler-dramo Ikigami (2008), navdih za The Brain Man (njegov sedmi celovečerec) pa je našel v istoimenski knjižni uspešnici, ki jo je leta 2000 objavil japonski pisatelj Urio Shudo. S prirejenem scenarijem so z

Natiskana mesta

Pogledi, 23. marec 2015 ― V kitajskem mestu Suzhou, hitro rastočem in razvijajočem se megalopolisu, je bil pred kratkim sejem novih tehnologij v gradbeni industriji. Enega od nepreglednih razstavnih prostorov je krasil velik napis »Mi tiskamo prihodnost arhitekture«. Vstop v prostor ni obetal nič posebnega. Razstavljeni so bili vzorci različnih debelin zidu, izdelanih iz običajnih materialov. Šele natančen pogled je pojasni slogan z napisa. Ni šlo za vzorce »pravih«, klasičnih gradbenih materialov, pač pa za isto vrsto materiala, iz katerega je mogoče vse te vzorce – natisniti.
še novic